Piran turisticni vodic

Poslednje Šavrinke peš na poti do Trsta 2. del

Od šavrinkinega kipa smo se namenili dalje po dolini reke Rižane pod kraškim robom in približno vzporedno s potmi, po katerih so takrat hodile one. Pot nas je vodila skozi Bezovico in Črnega Kala do Ospa, kjer smo se ustavili, da poslikamo med freeclimberji znano steno v Ospu. Ta je izgledala na daleč sicer pusta in prazna, a smo z dobrim opazovanjem na njej našteli kak ducat plezalcev. Nona pa nam je povedala, da so se na poti do Trsta tu pogosto ustavili za malico, kar je največkrat pomenilo vodo in polento.

istra vodenje

vodenje trst

Skozi Osp smo nato nadaljevali nekaj kilometrov do meje z Italijo. Nismo mogli mimo dejstva, kako preprosto je danes tu prečkati mejo, glede na to, koliko različnih meja je tu v okolici potekalo zadnjih sto let. Tik za mejo smo se pogovarjali o tem, da se reči počasi le premikajo na bolje, kajti nona pomni, da table tu še nedolgo tega niso bile dvojezične.

trst vodic

Pot smo nato nadaljevali pod nakupovalnim centrom Montedoro skozi Žavlje po cesti Flavia do tržaške četrti Sveta Ana, ki je bila takrat za skupine Šavrink prvi cilj, kjer so začele prodajati svojo robo.

trst izlet

 

Tu me je zanimalo, kdo so bili njihovi kupci in kakšen je bil takrat, v tistem obdobju, odnos Tržačanov do Slovencev iz zaledja. Povedala mi je, da so bili kupci predvsem »naši ljudje«, kjer to pomeni predvsem Tržačani z istrskimi koreninami – slovenskimi, pa tudi hrvaškimi in italijanskimi. Bili so pa tudi tisti, ki so bili sovražno nastrojeni. Predvsem Italijani iz drugih delov Italije in pa starejši italijanski Tržačani. To je nekako pričakovano, saj je govora o prvem letu po vojni. Mi je pa nona povedala, da je precej pred tem, konec tridesetih let, kot otrok večkrat počitnikovala pri sorodnikih v Trstu in da na svoji koži takrat ni občutila kakšnih posebnih proti-slovenskih napetosti.  Vendar je treba tu dodati, da se je z vzgojo na italijanskih osnovnih šolah v Slovenski Istri (edinih takrat v 30. letih), znala vesti povsem kot Italijanka.

trst vodnik

Pri Sveti Ani smo tako našli zidek, za katerega se je nona spomnila, da so, utrujene od poti, tam sedle in začele s prodajo. V povojnem času seveda ni šlo za neko organizirano tržnico, temveč bolj za spontano združevanje branjevk, ki so prodajale izdelke iz zaledja. Če na tem mestu po kaki uri ni bilo sreče, so še nekoliko nadaljevale do Škednja, naslednje tržaške četrti in tam poskušale prodati, kar jim je še ostalo. V tem dnevu je tudi nam zadnjo točko odkrivanja poti Šavrink predstavljala cerkev sv. Lovrenca v Škednju, kamor je nona več krat šla k maši. Odkrili smo zanimiv in drugačen del Trsta, kot smo ga sicer vajeni in deloval je prijetno in umirjeno.

izlet savrinke

Z dobrim občutkom, da smo iz dneva naredili nekaj koristnega, smo se namenili na kosilo v picerijo in pot nas je tako pripeljala do Sv. Barbare nad Miljami, kjer smo v tipični italijanski piceriji pojedli prav okusne pice, ki so nas lačne spravile v dobro voljo. Gostitelji so nas na koncu počastili še z (brezalkoholnim) sorbetom in z odličnim ekspresom in tako smo se zadovoljni namenili nazaj domov.

Naslednjič ste lahko z nami vi! Raziščite Slovenijo, Italijo ali Hrvaško z nami!