Izolska ribiška tradicija

21. februarja je mednarodni dan turističnih vodnikov. V obalnih občinah so že lani prišli do hvalevredne ideje, da ob tej priložnosti gostom ponudijo brezplačne tematske oglede mest. Kot enega redkih poklicnih turističnih vodnikov v Izoli, so me že lani kontaktirali iz izolskega TIC-a in izpeljali smo zelo uspešen voden ogled Izole na temo ribištva, z dodatnim obiskom muzeja Izolana. Vodenja se je udeležilo približno 50 gostov.

Leto hitro mine in tudi letos so me iz izolskega TIC-a kontaktirali, da ponovimo izkušnjo. Vljudno ste torej vabljeni, da se na TIC-u Izola prijavite na voden ogled Izole, ki bo v soboto, 24. februarja ob 10:00. Dobimo se pred TIC-em Izola, na Sončnem nabrežju 4. Letos je število gostov omejeno, zato se je potrebno predhodno prijaviti.

Tudi letos je tema ribiška tradicije Izole. Ogled je razdeljen na dva dela, prvo uro se sprehodimo do ribiškega pomola, drugo uro pa gremo v muzej Izolana. Moje delo je tista prva ura, kjer predstavim pestro izolsko ribiško tradicijo. Temu je posvečen tudi pričujoči prispevek na blogu.

Biser, edina ohranjena lesena ribiška barka nekdanje Delamarisove flote
Batana, tradicionalna lesena ribiška barka

Obdobje Beneške republike

Nekoč je Izola veljala predvsem za mesto ribičev in kmetov. Ribištvo je bilo najpomembnejša gospodarska dejavnost, s katero se je preživljalo veliko ribiških družin. Ribolov in dajatve je strogo določal stari izolski statut. Ribiči so se na morje odpravljali z ladjami in barkami z jadri in vesli. Tovrstna tradicionalna plovila (bragoci, trabakule, batane, fizolere…) so odlično predstavljena v muzeju Izolana. Znano je tudi, da so bili Izolani v tem obdobju pogosto v sporu s Čožoti (ribiči iz Chioggie), glede najboljših lovišč v Severnem Jadranu.

Dimnik nekdanje tovarne Arrigoni

Francosko znanje v Avstro-Ogrski monarhiji

Na Delamarisovih konzervah je še dandanes vidna letnica 1879. To je leto, ko je Francoz Emilie Louis Roullet v Izoli zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Podjetje se je imenovalo Societe Generale Francaise. S tem se je začelo obdobje izolske ribje-predelovalne industrije, ki na nek način še živi, vendar danes Delamarisovih konzerv ne izdelujejo več v Izoli.

Mandrač – nekdanje ribiško pristanišče
Ribiške barke v mandraču

Arrigoni in Ampelea

V času Kraljevine Italije, po prvi svetovni vojni, je bila politika takratnega italijanskega režima, da se veliko investira v te kraje, z namenom širjenja Italije proti vzhodu. Takrat je v Izoli obratovalo veliko ribiških podjetij, med katerimi sta bili najbolj znani Ampelea in Arrigoni. Dimnik nekdanje tovarne Arrigoni obstaja še danes in je postal eden izmed zaščitnih znakov izolske panorame.

Barka na ribiškem pomolu

Nejasno obdobje Svobodnega tržaškega ozemlja

V obdobju od leta 1947 do 1954 se Izola znajde v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. To je zelo negotovo obdobje, ko Izolani niso vedeli, kaj jim bo prihodnost prinesla. Industrija je v tem obdobju zamrla, vztrajalo je le še nekaj manjših samostojnih ribičev.

Morski jedilnik gostilne Bujol
Morski jedilnik restavracije Bujol
Ribarnica “Pri Viliju”

Izola, največje jugoslovansko ribiško mesto

Po Londonskemu sporazumu iz leta 1954, ko je bilo jasno, da cona B pripada Jugoslaviji, so se odločili za velikopotezno industrializacijo Izole. Leta 1959 ustanovijo kombinat Delamaris. V kasnejših letih se je izolska flota ponašala s 27 ladjami dolžine dvajsetih metrov, ki so lovile ribe ob celotni jugoslovanski obali. V sedemdesetih letih je Izola s svojimi ladjami in tovarnami veljala za največje ribje-predelovalno mesto v celotni Jugoslaviji.

Z upadanjem jugoslovanskega gospodarstva v 80. letih, je začela upadati tudi ribja industrija v Izoli. V 90. letih, po osamosvojitvi, je večji del izolskih ribiških podjetij prenehal obstajati. Znamko Delamaris je kupilo podjetje Pivka in leta 2014 proizvodnjo Delamarisovih konzerv preselilo v Pivko.

Vhod v nekdanjo tovarno Delamaris

Ribištvo v Izoli danes

Z eno najkrajših obal na svetu v Sloveniji nimamo več pogojev za veliko ribje-predelovalno industrijo. Od nekdanje slave je danes v Izoli tako ostalo le še kak ducat samostojnih ribičev, ki z manjšimi barkami lovijo tako imenovano belo ribo, ki plava ob obali (brancini, orade, listi, riboni, ciplji…). Čeprav tej ribiči niso “big business” za slovensko ekonomijo, pa so zelo pomembni za ohranjanje izolske ribiške identitete. Ta je v Izoli zelo prisotna tudi z mnogimi grafiti znanih izolskih navijačev Ribarjev.

Vsekakor pa ribiči, ribarnice in ribje restavracije v Izoli pomagajo pričarati tisti mediteranski šarm, ki je tako cenjen med turisti iz kontinentalnega dela Evrope (Nemci, Švicarji, Avstrijci, Madžari, Čehi, Slovaki, Poljaki…).

Diskontna trgovina z Delamarisovimi izdelki

Vabilo na voden ogled

Na koncu tako še enkrat vabljeni na voden ogled Izole na temo ribištva, ki bo v soboto, 24.2.2024 ob 10:00. Prijavite se lahko na TIC-u Izola. Na tem vodenem ogledu bomo reči, opisane v tem članku, spoznali še bolj podrobno in si veliko tega tudi konkretno ogledali v muzeju Izolana.

Za pripravo tega članka sem si pomagal z Wikipedijo, spletno stranjo Traven in spletno stranjo podjetja Delamaris.