Gorica, dve mesti v enem

Prihodnje leto bosta Gorica in Nova Gorica skupaj evropska prestolnica kulture. Takrat bodo tam sigurno potrebovali več turističnih vodnikov. Skupina turističnih vodnikov iz obalnega kroga vodnikov nas je v tem prepoznalo priložnost za delo in smo se odločili za izobraževalni izlet v Gorico. Včeraj se nas je tja odpravilo kar šest.

Baročna cerkev Sv. Ignacija

Sam o Gorici ne vem (še) prav veliko. Imam pa še celo leto časa, da se dobro pripravim. Ko se turistični vodnik začne učiti vodenja po novem kraju, je prva stvar ta, da si ustvari nek miselni zemljevid kraja in si zamisli, kje približno bi voden ogled potekal. Zato kolegi tudi nismo imeli velikih pričakovanj, da se bomo veliko učili ta dan, ampak nas je predvsem zanimalo, kje bi se dalo parkirati avtobus, ali je potek ogleda primeren tudi za starejše goste, kje so javna stranišča in kje bi lahko gostje uživali v prostem času po vodenju.

Notranjost cerkve Sv. Ignacija

Po dobri kavi na glavnem trgu smo se odpravili na ogled. Najprej smo zavili v baročno cerkev Svetega Ignacija na glavnem trgu. Cerkev je zelo slikovita. V stranski kapeli smo na tleh našli grb družine Cobenzl. Ta grb se nahaja tudi na pročelju Predjamskega gradu, katerega lastnik je bila v določenem obdobju tudi družina Cobenzl.

Grb družine Cobenzl

Nato smo se sprehodili čez glavni trg Piazza della Vittoria in se namenili po eni glavnih ulic starega dela mesta Via Rastello. Vzdušje v mestu se nam je zdelo vsem nekoliko zaspano. Verjetno tudi zato, ker je bil četrtek dopoldan. Ampak to, da bosta Gorica in Nova Gorica naslednje leto glavno mesto kulture v Evropski uniji, je za Gorico sigurno priložnost, da nekoliko bolj zaživi.

Carlo Michelstaedter, goriški poet, pisatelj in filozof

Navzkreber smo se nato odpravili proti Goriškemu gradu. Na poti smo ocenjevali, ali je klanec primeren za starejše goste. Turistični vodniki pogosto delamo s seniorji in vsi vodeni ogledi niso primerni za takšno populacijo. Dejstvo je, da je za dvourni voden ogled Gorice potrebno imeti nekaj kondicije. Dobra novica pa je ta, da se parkirišče za avtobuse nahaja pri gradu in lahko voden ogled od tu vsaj poteka dol po klancu in ne gor po klancu.

Pri vhodu skozi obzidje smo naleteli na grb, ki so ga Italijani tam postavili leta 1918, na koncu prve svetovne vojne. Ta grb je zame zaenkrat še uganka, kajti dvoglavi orel je tradicionalno avstrijski, in ne italijanski simbol. Odkrivanje odgovorov na takšna vprašanja je zabavni del poklica turističnih vodnikov.

Grb na zunanjem obzidju Goriškega gradu

Ob cerkvici Sv. Duha smo pot nadaljevali do še enega vhoda z grbom, ki nas je tudi presenetil. Gre namreč za velikanski reliefni kip beneškega leva. Tu se je razvnela debata kateri kraji so bili nekoč pod Habsburško monarhijo in kateri kraji pod Beneško republiko. Kolegica je pravilno ocenila, da ta beneški lev ne sodi semkaj, kajti Gorica je bila dolga stoletja pod Habsburžani. Bližnji Videm, recimo, pa je bil že pod Beneško republiko. Izkazalo se je, da so ta kip sem postavili šele po prvi svetovni vojni.

Cerkev Sv. Duha z Goriškim gradom v ozadju
Beneški lev, na tem mestu od 1919

Na koncu smo se sprehodili še čisto do zgornjega dela gradu in si z obzidja ogledali razgled, odkoder se je videlo Alpe, Goriška Brda, začetek Padske nižine, Vipavsko dolino in Kras. To je bil tudi konec našega delovnega ogleda starega dela Gorice. Čeprav voden ogled Gorice sigurno vključuje nekaj hoje, pa sem si sam po tem prvem vtisu hitro ustvaril mnenje, da je materiala tu dovolj za kvaliteten in zanimiv dvourni voden ogled mesta, primerljiv z vodenimi ogledi, ki jih ponujam v ostalih krajih (Trst, Ljubljana, Piran…).

Srednjeveški vhod v Goriški grad

Od tu dalje smo si s s kolegi zasluženo naredili prijetno popoldne. Najprej smo se sprehodili še do Goriškega TIC-a po brošure, nato si ogledali znani Evropski trg, kjer je na trgu označena meja med Italijo in Slovenijo, se odpravili v frančiškanski samostan, si ogledati grobnico Burbonskih krajev (žal je bilo zaprto) in se nato odpravili še na pico v Novo Gorico.

Obeležje posvečeno Trubarjevemu delu v Gorici
Kip Maksa Fabianija

V družbi kolegov turističnih vodnikov je meni vedno zabavno, ker se pogovarjamo reči, ki večini ljudi pogosto niso zanimive, mi pa navdušeno premlevamo o Mariji Tereziji, sinagogah, Rimskemu cesarstvu, izvoru slovenskih priimkov in podobno. Kakšno besedo tudi namenimo trendom v turizmu in poslovnim priložnostim za delo v bodoče.

Se že veselim naslednjega izobraževalnega izleta v Gorico. Do leta 2025 je še dovolj časa, da se na to dobro pripravim. V teh krajih so se v 20. stoletju žal zgodile zelo tragične reči. To da bosta Gorica in Nova Gorica naslednje leto skupaj prestolnica kulture, je sigurno dober korak v smeri celjenja teh starih ran in boljšega sobivanja v teh krajih.