Dogodivščine na gozdni poti Plešivec

Pred nekaj dnevi smo se po dolgem času spet odločili iti na družinski izlet. Draga se je pri stricu iz bližine Slovenj Gradca pozanimala, kje so kakšne zanimive pešpoti in tako smo za cilj imeli gozdno-turistično pot Plešivec. Vožnja od Mežice do Suhega dola, ki se nahaja približno 10 km od Slovenj Gradca, je trajala  tričetrt ure in na parkirišču pri gostilni Balek smo se namenili začeti naš pohod.

Na srečo je bila gostilna odprta in pred začetkom pohoda smo si privoščili kavo in kakav. Gostilničar je bil zelo prijazen, razložil nam je kako pot poteka in nam tudi dal brošuro o gozdno-turistični poti. Tako okrepčani smo opasali nahrbtnike in se odpravili navkreber ob rečici Suhodolnici.

Klanec ni bil pretirano zahteven in je kmalu postal položnejši. V skladu z gostilničarjevimi navodili se nismo izgubili na edinem križišču in tako smo ob Suhodolnici kmalu prispeli do vodnega zajetja, kjer smo starejšemu sinu Patriku razložili, kako pride pitna voda v domače pipe. Reka Suhadolnica namreč predstavlja glavni vir pitne vode za Slovenj Gradec.

Nekoliko kasneje smo prišli do začetka soteske Kaštel, ki velja za eno najlepših sotesk na Koroškem. Na informativni tabli smo prebrali, da je ob rečici nekoč potekala furmanska cesta, ki so jo kasneje spremenili v gozdno-kamionsko. Leta 1995 pa je izjemno močno deževje odneslo skoraj vso cesto. Ta okoliščina se je za nas kmalu izkazala za koristno, kajti večji del je bila pot, po kateri je nekoč potekala cesta, prav udobno široka za družinico z dvema otrokoma in dvema nahrbtnikoma.

Dalje pa nas je kmalu pričakalo sladko presenečenje – gozdne jagode, ki jih imamo vsi zelo radi. Še nikjer v življenju nisem pojedel toliko sočnih gozdnih jagod kot tu. Dveletni Martin, ki je sedel v mojem nahrbtniku, je naslednje kilometre govoril le še: “njam, njam, tata, njam, njam”. Z veseljem sem mu jih nabiral in si jih privoščil tudi sam. Jagod je bilo tako izoblije, da smo se jih na neki točki celo dovolj najedli.

Kmalu za tem pa nas je doletelo najbolj razburljivo presenečenje tega dne! Le nekaj deset metrov stran smo zagledali pravega, velikega, konkretnega gamsa!!! Kar sapo nam je vzelo od presenečenja in od lepote trenutka. Gams si nas je malo ogledal in elegantno odskakljal po skalah stran, žal preden bi ga uspeli ujeti v objektiv.

Naslednji del poti je postal nekoliko bolj zahteven. Cestica je postala kamnita steza in klanec je postal za spoznanje zahtevnejši. Sva se pa z Ines pogovarjala, kakšen pobeg od mestnega življenja je lahko takšen pohod. Sveži zrak in žuborenje rečice, ki ji na tem mestu že lahko rečemo potok. Živa, zelena barva. Prav začutili smo lahko, kako se nam kri polni s svežim kisikom.

Iz stališča zahtevnosti bi se lahko reklo, da je pot srednje zahtevna za družino z malimi otroki. Večinoma je bila hoja zelo prijetna, toda na nekaj mestih je postala steza zelo ozka in kamnita in prav paziti smo morali, da nam ni spodrsnilo proti potoku. Ampak z nekoliko previdnosti pot še vedno priporočamo. Nas pa je doletela običajna krizica tik pod vrhom. Izgledalo je že, da ne bo nikoli konca, potem so nam pa Zavetišče gozdarja Cveta Poročnika, kravice na poti na pašo in kostanjev drevored oznanili, da smo tik pred ciljem.

In potem končno cilj – Plešivški mlin!!! Za nas je to v prvi vrsti pomenilo klopce, počitek in malico. Prav zadovoljni smo bili, ko smo ugotovili, da je okolica mlina do obiskovalca prijazna, da se je tam moč usesti in si v miru ogledati mlin in okolico. Otroka sta se sprehajala okoli, opazovala mlin in našla veliko, rjavo žabo. Nato smo pomalicali kuhana jajčka in rozine, pozdravili kolesarje, ki so se tudi tu ustavili na pavzi in si prebrali o zgodovini in rekonstrukciji tega mlina.  Mlin so v obdobju 2005-2008 namreč povsem prenovili. Patrik je tudi ugotovil, da pesmico o mlinu, ki je napisana na informativni tabli, pozna že iz vrtca.

Nato smo se sprehodili še nekaj metrov dalje do bajerja – mlake, kjer se zbira voda za mlin. Tu smo uživali v lepi pokrajini in iskali motive za fotografirati. Posrečil se nam je tudi lep selfie.

Po tem smo se odpravili nazaj v dolino. Nazajgrede nam je pot veliko hitreje minila in na koncu smo na aplikaciji na telefonu videli, da smo vsega naredili približno 10 kilometrov. Že ob začetku pohoda smo se z gostilničarjem dogovorili, da se bomo tam ustavili na kosilu in bliže kot smo bili Suhemu Dolu, bolj so se nam sline cedile. Utrujeni smo prispeli do gostilne Balek, kjer smo bili deležni lepe mize ob ribniku. Čeprav letos zaradi korone v turističnem sektorju ni ravno izobilja dela, smo se vseeno odločili investirati nekaj denarja v raziskovanje kulinarike, tudi zato ker je naslednje leto Slovenija evropska destinacija gastronomije. Otroka sta dobila otroški krožnik, z drago pa sva naročila postrvi, ki so bile sočne, sveže in enkratno zapečene.

Na koncu dneva smo bili utrjeni, a zadovoljni. Vso pot do mlina ni bilo telefonskega signala, kar je bila tudi zanimiva sprememba, a na koncu nas je le že malo zanimalo, če je medtem bil kak klic in če je kaj novega na socialnih omrežjih. Z Ines sva se tudi začela pogovarjati, da bi se sem še lahko vrnili, da bi gozdno-turistična pot Plešivec bila vredna drugega obiska, morda celo dvodnevnega. Nenazadnje smo si ogledali le približno tretjino vse poti, ki vodi od Suhodolnika do Plešivca in nato nazaj mimo Vernerška in Potočnika.

In odšli smo novim dogodivščinam naproti…