Nekaj smešnih vodniških prigod

Biti lokalni turistični vodnik je nedvomno eden bolj zabavnih poklicev, kar jih je. Človek je na svežem zraku, se rekreativno sprehaja, kramlja z ljudmi iz celega sveta in še plačan je za to. Samo s turističnim vodenjem se sicer težko obogati, je pa možno s tem poklicem zelo kvalitetno živeti – no, vsaj, kadar okoli ne razsaja kaka pandemija. Na terenu se turističnim vodnikom zgodi tudi marsikatera smešna prigoda in tukaj jih, med čakanjem na boljše čase za turizem, delim nekaj, ki se mi jih je pripetilo zadnja leta:

Gondola na Ljubljanski grad

Enkrat sem imel azijski par na vodenemu ogledu Ljubljane. Zanimalo ju je, kaj vse je možno početi v prostem času po koncu ogleda. V tistem trenutku se nisem spomnil, kako se po angleško reče kabini od vlečnice, in sem jima povedal, da je možno iti z gondolo (tako kot gondola pri žičnici) na Ljubljanski grad. Nikakor mi nista mogla verjeti, jaz pa sem ju na vse pretege prepričeval, da je to možno. Ko smo prišli do vlečnice, smo se vsi nasmejali. Onadva sta si namreč predstavljala, da gre za beneško gondolo!

Tragična vojna v Piranu

Nekoč sem se z japonsko skupino sprehajal po Piranu. Njihov tour leader se je ustavil pred odpadlim ometom, polnim lukenj, in začel razlagati, kako tragična je bila vojna leta 1991, in da se podobne prizore, kjer so fasade hiš preluknjanje z metki, lahko vidi tudi v Sarajevu. Prav zadržati sem moral smeh, ko sem mu razložil, da luknje služijo temu, da se fasada bolje oprime ometa.

Sveži morski zrak

Spominjam se, da sem nekoč čakal skupino na avtobusni postaji v Piranu. Tam na avtobusni postaji je rob zidka pri skalah, kjer mimoidoči pogosto opravijo malo potrebo. Ravno tistikrat je nekaj metrov okoli močno zaudarjalo in meni je bilo prav nerodno, kakšen prvi vtis turistom daje Piran. Potem je prišel avtobus, ki sem ga čakal, in iz njega je pogumno stopil tour leader, globoko vdihnil in se pohvalil, češ, kako da on obožuje sveži morski zrak.

Kjer se prepirata dva, delfin dobiček ima

Pri cerkvi v Piranu sem gostom pogosto hudomušno razložil, kako se Slovenci in Hrvati ne morejo zediniti, kje naj bi potekala meja v Piranskem zalivu. Zato ribiči ne vedo, kam lahko postavijo mreže in posledično se je v zalivu nabralo več rib. To so zavohali delfini in zadnja leta v Piranu videvajo veliko več delfinov kot prejšnja leta.

Dežniki v Postojnski jami

Nekoč sem na lep sončen dan nemški skupini dijakov na avtobusu razlagal, kako poteka ogled Postojnske jame. Ko so na parkirišču odhajali z avtobusa, me jih je več vprašalo, če morajo s seboj v jamo vzeti tudi dežnike.

Slovenija, Slovaška, Tajvan, Tajska?

Na poti z Obale v Ljubljano sem na avtobusu gostom pri splošni predstavitvi o Sloveniji pogosto razložil, da smo Slovenci občutljivi na to, če nas zamenjujejo s Slovaško, da pa sem osebno to prerasel, ko sem nekega dne odkril, da Tajvan in Tajska nista eno in isto!

Zakaj pa ne špagetarji?

Nekoč sem se s skupino Italijanov namenil v Frančiškansko cerkev na Prešernovem trgu. Nekdo med tistimi, ki so sedeli na stopnicah je komentiral: »Glej jih Makaronarji!«. Kasneje je eno gostjo zanimalo, kaj to pomeni. Obzirno sem ji razložil, da je to pač tak nekoliko hudomušen vzdevek. Bila je vsa začudena, kako to, da jih kličemo Makaronarji, ko pa pojejo veliko več špagetov kot makaronov.

Princ ne belem konju

Na poti v Lipico sem gostom pogosto razložil, kako je kraljica Elizabeta II obiskala kobilarno in za darilo prejela Lipicanca. Ki pa ga ni vzela v London, temveč ga je pustila v Lipici. Če nekatere dame čakajo na princa na belem konju, pa ona belega konja ne potrebuje več, saj ima princa Filipa že doma.

Toliko za danes. Ko sem, pred zdaj že več kot desetimi leti, začel delati kot turistični vodnik, sem mislil, da je potrebno biti pri razlaganju zelo strokoven. Z leti sem se naučil, da veliko znanja sicer ne škodi, da pa ni treba gostom vsega na dolgo in široko razlagati, ker jih to pogosto dolgočasi. Znanje je treba znati premešati z zabavnimi zgodbicami. Sicer spet ne preveč, ker se potem lahko izgubi nekoliko kredibilnosti. A najbolj uspešna vodenja se zdijo tista, ki so po eni strani zanimiva, po drugi pa tudi zelo zabavna. Smeh je nenazadnje pol zdravja!