Po mrzli zimi, ki se je letos res vlekla, smo komaj čakali na toplo pomladansko sonce in brsteče rastline, ki nazorno nakazujejo, da se zemlja zopet segreva in nam daje več energije in veselja. Naša družina se je pred kratkim povečala za še enega nadobudneža, tako da smo tudi sami nestrpno čakali, da bo vreme tako prijazno, da se bomo lahko brezskrbno podali na, nam tako ljubo, raziskovanje okolice.
Tokrat smo se odpravili v Goriška Brda, kjer smo bili deležni res toplega sprejema sadovnjakov, ki so nas brsteči, cvetoči in s soncem obsijani, pozdravljali s hribčkov od blizu in daleč. No, od daleč nas je pravzaprav pozdravljal sneg, ki še vedno kraljuje na vrhovih Alp.
Prvi nas je pozdravil fotogeničen solkanski most, nato pa smo se začeli vzpenjati in vijugati po kar dobro vzdrževanih goriških cestah, nemalo parkiranih avtov z registracijami od tu in tam, pa je govorilo, da ideja o izletu na sončno pomladno soboto, ni zrastla samo na našem zelniku.
Naš cilj je bil Šmartno v Brdih. Pravijo, da je vas kot orlovsko gnezdo, ki čepi nad območjem in ga varuje. Razgled iz vasi je res lep praktično iz vsake točke obzidja. Ker sama še nikoli nisem bila tam, se mi je lepo urejeno jedro zdelo eksotično kot katera izmed znamenitih in obljudenih toskanskih ali provansanskih vasic. Tudi parkirišče pred obzidjem je bilo polno. Vstopili smo torej na raziskovanje te vasice srednjeveškim obzidjem, ki ga še danes krasi pet, od nekdaj sedmih stolpov. Notranjost je slikovita in povečini sestavljena iz dobro ohranjenih in obnovljenih hišk, ki so strnjene v tri glavne uličice. Vas je resnično urejena in vabljiva, tako da nas številni turisti niso prav presenetili, čeprav sem sama bila vsaj malce začudena nad množico, predvsem nemško govorečih turistov.
V središču vasi se nahaja baročna župnijska cerkev sv. Martina, po katerem je kraj tudi dobil ime. Cerkev je nenavadno velika za utrjeno vas, je največja v Brdih, njen mogočni zvonik pa je, kot pri številnih drugih cerkvah, prvotno služil kot trdnjavski razgledni stolp. Notranjost cerkve je lepo urejena, izstopajo freske Toneta Kralja, bela marmornata prižnica in bogat baročni glavni oltar.
Med raziskovanjem smo naleteli na simpatično trgovinico Nona Luisa, kjer ljubiteljice naravne kozmetike ne boste ostale ravnodušne. Vabljiv in dišeč prostor se namreč ponaša s kar bogato ponudbo hand-made ter raznovrstnih mil, krem in ostalih vse vrstnih kozmetičnih proizvodov. Prodajalka je bila nadvse prijazna in pripravljena svetovati, z uporabo dišečih mil pa smo komaj počakali do doma.
Raziskovanje krajev z otroki je lahko kar zahtevno, saj vožnja in prvo močno sonce pustita svoj pečat na njihovem razpoloženju, tako smo bili prisiljeni okrepčilo najti prej, kot smo načrtovali. Na razpolago je nekaj gostiln v samem jedru vasi, po priporočilih lokalnih prebivalcev pa smo se sami odločili za postanek in okrepčilo v Hiši Marica. Uličica, kjer se nahaja hiša, je dokaj stisnjena in bila sem prepričana, da se z enim utrujenim in lačnim štiriletnikom in enim dojenčkom v nerodno velikem vozičku, v gostilni ne bomo mogli ustaviti. Prijazna natakarica nam je zato pripravila mizo v najširšem delu ulice in kako se je izplačalo. Štiriletnik je užival v svežih paninih, narejenih iz domačega kruha in narezka, ki nas je, po pozdravu iz kuhinje, prvi razveselil na mizi. Nadaljevali smo s krožnikom jote, za konec pa pojedli najbolj sočnega piščanca kadarkoli. Družbo mu je delala bela polenta, prišla pa je tudi kremna špinača in meni tako ljub pražen krompir. Kljub temu, da so nas vrteli okoli mezinca že s pogledom na zadovoljnega starejšega potomca, ki je veselo mljaskal sveže panine, smo vzdihovali tudi pri sveži sezonski solati, ki je sončne žarke in okus po pomladi podeseterila! Kljub temu, da v vinski regiji nisva poskusila niti kozarčka vina, smo se iz vasi odpravili siti in zadovoljni.
Po dobrem kosilu se je prileglo malo razgibavanja, za kar je poskrbel bližnji razgledni stolp. Parkirišče pri stolpu je bilo, kot tisto pred vasjo, polno, na vrhu razgledne ploščadi pa gneča, kot bi jo pričakovali na obljudenem kraju na sončen pomladanski dan.
Ta kratka rekreacija je po okusnem kosilu zadala usoden udarec podmladku in skrajni čas je bil, da zaključimo prvi pravi družinski delovni izlet, na katerega smo se odpravili kot četverec. Zadovoljstvo je postavljeno na visok nivo in komaj že čakamo, da se, naslednjič že izkušenejši, podamo na naslednji izlet.
Ines