Sprehod po Hrastovljah, tej idilični istrski vasici, ki leži neposredno pod Kraškim robom je nekaj, česar zagotovo ne bi smeli zamuditi. To je kraj, ki v turističnem smislu ponuja zelo veliko, a je hkrati uspel ohraniti pristnost, domačnost in sproščenost. V vasi in neposredni bližini bodo nekaj zase našli prav vsi, saj je izbira aktivnosti res pestra.
V soboto smo se v upanju na lepo vreme odpravili na krajši izlet v Hrastovlje. Na poti do tja smo se pogovarjali, da je prizor, ki ga vidimo ob prihodu v to čudovito istrsko vasico, kot iz filma. Prav eksotično lep, skrivnosten, vabljiv. Cerkvica z utrdbo in čudovita pokrajina, ki se dviga ob kraškem robu, polja, hribčki in rastlinje. V Hrastovljah smo parkirali na dokaj velikem parkirišču ob gostilni Švab in šli do cerkvice z obzidjem, kjer smo naredili par fotografij. Po kratkem postanku smo se odpravili na krajši pohod proti Kuku, bližnjemu griču, ki je najlepši spomladi, ko cvetijo narcise. Pot nas je vodila mimo hrastoveljskega pokopališča, kjer smo ubrali pot po vrhovih hribčkov do Kuka. Medtem, ko je bil teren, po katerem smo stopali, dokaj prijeten, pa se nad našimi glavami ni dogajalo kaj preveč prijetnega, tako da smo se po polovici poti obrnili in se namenili nazaj v vas. Bil je ravno čas kosila, pa tudi naši želodčki so bili primerno pripravljeni, zato smo se odločili, da tovrstne potrebe zadovoljimo v gostilni pri Švabu, kjer smo se mastili z odličnimi bobiči, ocvrto postrvjo in sezonskim trisom domače pašte.
Hrastovlje so istrska vasica pod kraškim robom, katere največja kulturna, umetnostna, arhitekturna in na splošno turistična znamenitost je cerkvica sv. Trojice z obzidjem. Cerkev je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, obzidje okoli nje pa v 16. stoletju. Na koncu 15. stoletja je notranjščina cerkve bila poslikana s freskami izpod rok umetnika Janeza iz Kastva, po katerih slovi še danes. Najznamenitejša freska se imenuje Mrtvaški ples in prikazuje, kako proti na novo izkopanemu grobu odhajajo vsi, od papeža do navadnega človeka in otroka, kar prikazuje, da se smrti nihče ne more izogniti. Medtem ko zunanjščina cerkve daje občutek sivine, so freske v notranjosti s svojimi živimi barvami pravo nasprotje. Barve na stenah so originalne, ohranile pa so se zato, ker so stene od nastanka prenavljali tako, da so jih enostavno premazali z beležem, ki so ga stoletja kasneje odstranili in odkrili čudovite umetnije. V Hrastovljah stoji tudi Pohlenov kip Šavrinke, ki predstavlja žensko, ki na svoji glavi nosi pridelke na prodajo v Trst.
V tej idilični vasici neposredno pod kraškim robom je na vsakem koraku moč čutiti domačnost, gostoljubje in prijaznost.