Že zadnjih nekaj let se mi dogaja, da imam med turistično sezono toliko dela, da ne utegnem pisati prispevkov na blogu. Zdaj med krompirjevimi počitnicami, pa se je sezona končno toliko umirila, da se lahko posvetim tudi temu. Sezona je bila sicer dobra, normalna – primerljiva z ostalimi zadnja leta (po koroni).
Da ne bo kovačeva kobila zmeraj bosa, sem se tokrat namenil na izlet s svojo družino in sicer smo se iz Mežice odpravili na izlet na Avstrijsko Koroško, predvsem v Krko (Gurk), kjer ima svoj grob Sveta Ema Krška, prva slovenska svetnica.
Pred kratkim sem prebral knjigo izpod peresa Ivana Sivca ravno o Emi Krški in v tej knjigi sem odkril veliko zanimivega. Sveta Ema je živela v času Karantanije, bila je v sorodstvu s cesarjem Henrikom II, se izobraževala na njegovem dvoru, bila je proglašena za svetnico in je tudi sozavetnica Avstrije. Njena zgodba pa priča predvsem o kulturno-zgodovinskem pomenu Koroške za slovensko kulturno izročilo.
V Krki smo si ogledali stolnico, ki je zelo slikovita. Tako izrazito baročnega oltarja drugje še nisem videl. Spustili smo se tudi v kripto, kjer se nahaja grob Svete Eme. Leta 1988 je to grobnico obiskal tudi papež Janez Pavel II in s tem naredil pomemben korak k opolnomočenju zamejskih Slovencev na Avstrijskem Koroškem.
Poleg cerkve smo si ogledali tudi razstavo v bližnjem samostanu, ki je bila zelo slikovita. Meni se je zelo duhovit zdel kip “Razsvetljenega Bude” kjer je Buda z desetinami svečk, ki se jih lahko prižge in je tako zares razsvetljen. Zanimivo mi je bilo, da se tak kip najde v katoličanskem samostanu, kar res priča o drugačnih časih in o medverskem dialogu. Poleg tega je bilo razstavljenih še veliko bolj klasičnih slik, kipov in zanimivih rokopisov.
“Najprej kultura, potem se žura” je moj vodniški pregovor, ki sem ga izoblikoval z leti. Po tem, ko smo si ogledali “najresnejše” stvari v tem dnevu, smo se namenili kake pol ure vožnje južno na grad Hochosterwitz/Ostrovica, ki velja za enega najbolj slikovitih v Srednji Evropi, tako da tudi otroka prideta na svoj račun. Od daleč grad na vrhu hriba res izgleda kot v Disneyjevi pravljici.
Sprehodili smo se skozi štirinajst vrat čisto do vrha gradu, odkoder smo uživali v razgledih v vseh smereh. Na gradu se nahaja tudi muzej in ob obisku le tega smo naleteli na sobo z viteškimi oklepi. Eden teh oklepov je bil od viteza, ki je bil visok 2,25 metra. Le predstavljal sem si lahko, za kakšno čudo je ta možakar moral veljati v svojih časih. Muzej je bil na splošno bogato založen in človek bi tudi tu lahko hitro prebil pol dneva.
Nato smo se nazajgrede ustavili še na Gosposvetskem polju, da si ogledami Knežji kamen. Ker je bil to sproščen družinski izlet, se nisem prav posebno poglabljal v podrobnosti, ampak na prvo žogo sem razumel tako nekako, da to ni tisti originalni knežji kamen, ki ga imamo v Sloveniji na kovancih za dva centa – tisti naj bi se nahajal v muzeju v Celovcu. Ta knežji kamen naj bi bil iz kasnejšega obdobja. Da bi Habsburžani uveljavili svojo nadvlado nad ljudstvom, so menda pobrali slovenski ritual iz Karantanije in ga kasneje “naredili za svojega”.
Na koncu dneva smo z otrokoma pogledali še video na YouTubeu o zgodovini Karantanije in po tem, ko sta te stvari videla v živo, sta si video z zanimanjem ogledala. Kot turistični vodnik že dolgo trdim, da je zgodovina bolj zabavna na terenu kot v šolskih klopeh. Pa tudi mi odrasli smo se z izleta vrnili notranje bogatejši in s pristnim zanimanjem za boljše poznavanje zgodovine celotne Koroške.
Ta prispevek je bil napisan brez pomoči umetne inteligence!
